VESELI NORI DECEMBER

Otroci že gledajo na koledar in se vsak dan bolj veselijo dejstva, da je listov do konca leta vse manj in da je  tu že december. Veseli december. Zame je nori december - kup praznovanj, obdarovanj, srečanj, takšnih in drugačnih druženj in seveda naročil. Decembra se še toliko bolj pozna, da ima dan samo 24 ur :)

 

Jaz ne vem, kako vi gledate na december, kateri dobri mož nosi pri vas in koliko namenite za darila in namen tega zapisa ni, da bi vam solila pamet. Sama se kljub vsej norosti in naglici še vedno trudim gledati na december kot na prazničen mesec lepega. To lepoto ustvarjata prav druženje, za katerega imamo - vsaj v resničnem svetu; vedno manj časa in tudi (skromno) obdarovanje. Resnici na ljubo in zaradi pomanjkanja časa obdarovanje postaja, tako kot medčloveški odnosi, nekaj površnega, obstranskega in instantnega. Nekaj na hitro in samo, da bo. Igrače za otroke, parfum ali nakit za žensko, buteljka ali after-shave za moškega …

 

“Ampak otroci imajo res veliko igrač.” “Ah, boste pa kakšno staro vrgli stran.” “Hvala, ampak veš, jaz pa alkohola ne pijem.” “Boste dali pa naprej, misel šteje, kajne?” “A imaš mogoče še račun, da bi šla tole zamenjat?” Vam tovrstna vprašanja in odgovori zvenijo znano? Pa trenutki zadrege in negotovosti … in potem se psihologi sprašujejo, zakaj je december tako zelo stresen?!

 

No, sem pa v zadnjih letih nekaj ugotovila oz. so me tega naučili otroci. Nič, ampak res nič, človeka ne razveseli toliko, kot ročno izdelano darilo. Risbica, ki ti jo nariše in podari otrok, ti jo prinese domov in te gleda z očmi, polnimi pričakovanja in čaka na tvoj odziv, nasmeh, iskrico v očeh, objem, poljub. Izdelek, za katerega veš, da se bo na njem nabiral prah, ampak obenem veš, da je najboljša prijateljica za izdelavo porabila toliko in toliko ur in da je točno vedela, katero barvo ali vzorec imaš rad … Kos nakita, ki ga je v neki na pol improvizirani delavnici na skrivaj izdeloval partner dolge večere … vam še malo naštevam?

 

Ko sem se začela malo bolj resno ukvarjati s šivanjem, sem nekaj prijateljicam z otroci poslala vzorce blaga. Naročila sem jim, naj samo pokažejo otrokom in mi sporočijo, kateri motiv jim je najbolj všeč. Potem sem iz tega blaga zašila nekaj trakov za ušesa, kakšno kapo ali pa tubo. In otroci so bili navdušeni - prav res ni bil nihče razočaran!; saj so dobili nekaj ročno izdelanega in poznali so človeka, ki jim je to izdelal. Kaj boljšega?

 

In če sem razmišljala, da bi kakšni prijateljici podarila komplet ličil, sem se naslednji hip odločila, da ji bom rajši zašila toaletno torbico. Ličil ima dovolj, v vsaki torbici jih ima za manjšo drogerijo in vedno jih išče. Toaletna torbica bo tisto pravo - ena čisto zanjo, kakršne ne bo našla v nobeni trgovini.

 

In to je tisto, kar si sama želim decembra in kar si želim od daril, ki jih kdo prinese meni. Da si je nekdo vzel čas in poiskal nekaj res čisto in samo zame. Ampak veste kaj? Resnici na ljubo je najlepše darilo še vedno, da si nekdo vzame čas zame. In doma pozabi telefon.

 

Dodaj odgovor
UNQ KLUB
Nalaganje...